Po poletju vedno sledi jesen. Jesen, ki pa je za vsakega drugačna, a vendar tudi neponovljiva izkušnja, polna občutkov in spominov, ki jo doživi vsak, ko prvič prestopi prag vrtca, šole ali službe.
Letošnjo jesen je šest staršev prvega septembra vznemirjeno, z mnogimi vprašanji, svojega otroka prvič pospremilo v vrtec – v vrtec, v skupino Polžki.
V vrtcu imamo vedno izkušnje, da se večkrat starši bolj »bojijo« vrtca, kot pa otroci. In tako se je začela pisati vrtčevska zgodba tudi za šest malih polžkov. Otroci so se srečali z novimi igračami, novimi prijatelji, nova je bila tudi igralnica in okolje vrtca. A najini nasmejani obrazi – obrazi vzgojiteljic, so spodbudili otroke, da so kaj kmalu pozabili na strah. V času uvajalnega obdobja sva otrokom nudili varnost, hkrati pa opogumljali tudi starše. Seveda je bilo tudi pri nas na začetku zelo težko (in je včasih še), a po začetnem jutranjem joku se kmalu vse umiri in po naši igralnici se kaj kmalu slišijo razposajeni glasovi otrok, ki se igrajo, čebljajo in se smejejo. Tekom meseca so se nam pridružili še trije polžki, tako da nas je bilo na koncu meseca že devet.
Starši ste že deležni prvih nasmehov, ko jih pridete iskat in misliva, da ste ali pa še boste ugotovili, da otrok ne samo, da v vrtcu uživa, ampak se tudi uči in razvija na različnih področjih. Predvsem pa se počuti varno, sprejeto in zadovoljno. To pa je največ, kar lahko vas starše pomiri in ga tako lahko vsak dan brez skrbno pustite v vrtcu.
In sedaj, ko je september za nami, skupaj s starši ugotavljamo, da vrtec le ni takšen bau, bau. Je le hiša polna otrok, ki se igrajo, pojejo, raziskujejo in se vsak po svoje uči in razvija.
Mojca Ekar in Mojca Vidmar
